Prof. dr. Janez Bogataj, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada

Dvajset let neke galerije sicer ni veliko obdobje. A pri Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost so zadeve nekoliko drugačne. Ob podeljevanju nagrad za vrhunske dosežke na različnih umetnostnih in kulturnih področjih, torej tudi na likovnih, se iz leta v leto razširja odslikava del nagrajencev na različna področja in z različnimi oblikami, prireditvami, dejavnostmi. Najbolj razveseljivo je, da se to ne dogaja le v krajih, ki so neposredno povezani s Prešernovim življenjem in delovanjem, ampak tudi povsod po Sloveniji, v zamejstvu in na območjih, kjer živijo družine naših izseljencev in njihovih potomcev.

V leto 1995 segajo začetki delovanja Galerije Prešernovih nagrajencev, kot ene različnih oblik kulturnega delovanja, povezanih s Prešernovimi pesniškimi mislimi ter sporočili in z deli nagrajencev za življenjsko delo ali nagrajenci Prešernovega sklada za pomembne dosežke v preteklem letu pred podelitvijo nagrad za tekoče leto.

Galerija je bila formalno ustanovljena leta 2002 in je dobila svoje stalne prostore v prenovljeni Pavšlarjevi hiši, v starem mestnem jedru Kranja. Vsako leto se na Prešernov dan, pravzaprav že nekaj dni pred njim, Slovenija na več različnih načinov kulturno predrami. En njen del potem po vseh svečanostih in proslavah spet zaspi, velika večina pa razvija svoje kulturno delovanje čez celo leto, torej od kulturnega praznika do naslednjega. Tudi Upravni odbor Prešernovega sklada razume in poudarja to pestro celoletno kulturno dogajanje kot pravo obliko razumevanja pesnikovega spomina in sporočila.

Vsakoletna proslava s podelitvijo nagrad je le kulturna in umetniška »inventura« in postavitev imen posameznih ustvarjalcev na oder najboljšega, kar premore ustvarjalni duh v naši državi. Bolj pomembno je, da posamezni avtorji in avtorice ter njihova dela živijo z nami čez celo leto in dolga desetletja ter nam tako bogatijo vse tisto, kar imenujemo kakovost življenja, čeprav ta pojem v Sloveniji pogosto še vedno popolnoma narobe razumemo (!).

Med Prešernovi nagrajenci so tudi posameznice in posamezniki s področij likovnih umetnosti. Ustvarjalci vizualnega v bivalnem, družbenem in naravnem okolju, avtorji, ki vedno bolj črno-belim vsakdanjikom in praznikom dodajajo barvo, rastre, strukture, plastiko, oblike, vsebine, vprašanja, odgovore in še kaj … Ko prebiramo pregled delovanja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost, nas najprej pozitivno presenetijo številke. A tukaj smo že pri statistiki, za katero vemo, kako je z njo (!) in kaj pomeni (!).

Tudi sicer podpisani ne sodim med tiste, ki bi delo ustanov s področja likovne umetnosti (in tudi drugih kulturnih in še kakšnih področij) vrednotili in ocenjevali po številu razstav in razstavljavcev, tudi po številu razstavljenih del in del, ki jih hranijo v stalnih zbirkah. Pomembnejši je značaj posameznih ustanov, njihovo poslanstvo, pedagoški pomen in navsezadnje tudi sooblikovanje razumevanja tega umetnostnega in kulturnega področja, tako kot si to prizadevajo še v gledališčih, koncertnih dvoranah, na filmskih platnih ali televizijskih ekranih in še kje.

Prešernove nagrade so najvišje priznanje naše države za posameznike in skupine, torej tudi na področjih likovnih umetnosti. Zato moramo zbirko del v tej kranjski galeriji in posamezne občasne razstave razumeti kot reprezentativni izbor vsega tistega, kar je bilo s strokovno presojo (včasih bolj, včasih manj primerno) uvrščeno med cvetober likovne ustvarjalnosti od takrat, ko se Prešernove nagrade podeljujejo. Z razstavami, torej dostopnostjo del in njihovih avtorjev najširši publiki, ne zapolnimo le vzgojnega poslanstva, ampak na poseben, vizualen način omogočamo, da so tudi mnoga izjemna Prešernova sporočila vsak dan med nami.