Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj

Dvajset let Galerije Prešernovih nagrajencev označuje dvajset let »Prešernovega mesta«. Čeprav je galerija v današnjem pomenu nastala leta 2001, za njen začetek lahko upravičeno štejemo leto 1995, ko smo v Kranju prvič pripravili razstavo Slikarji za Prešernovo mesto. V Ravnikarjevi stebriščni dvorani na Mestni občini Kranj sva s slikarjem Klavdijem Tutto in še nekaterimi sodelavci na slikarska stojala postavila slike kranjskih in izbranih slovenskih slikarjev v želji, da se ob 200. obletnici Prešernovega rojstva z zbranimi sredstvi od prodaje del priključimo praznovanju jubilejev leta 2000.

Po štirih razstavah Slikarji oziroma Likovni umetniki za Prešernovo mesto so na več kranjskih razstaviščih razstavljali likovni umetniki, ki so do leta 1947, ko so se začele podeljevati Prešernove nagrade, prejeli to najvišje priznanje za področje umetnosti oziroma kulture. Mnogi, ki smo pripravljali razstavo (številne slovenske galerije in njihovi kustosi), predvsem pa dr. Nace Šumi in dr. Lev Menaše, ki je bil kasneje dolga leta umetnostni vodja galerije, smo vedeli, da si Prešernovo mesto zasluži galerijo, v kateri se bodo zbirala in predstavlja dela Prešernovih lavreatov. Z naklonjenostjo, ki so jo kazali kranjski župani in svetniki Mestne občine Kranj do te zamisli, smo leta 2001 dobili galerijske prostore v stari meščanski Pavšlarjevi hiši v starem mestnem jedru.

Prva samostojna predstavitev Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada v Kranju je bila razstava grafik Lojzeta Spacala in Vladimirja Makuca. Ravnikarjeva dvorana je s 70-imi grafikami privabila številne obiskovalce, med njimi tudi bodoče razstavljavce. Razstavi Milana Rijavca in Franca Novinca v naslednjem letu sta potrdili predvidevanja, da bo v Kranju zrasla nova galerija, dokončno pa je kranjski nagrajenec Prešernovega sklada Vinko Tušek s prvo razstavo in donacijo v nastajajočo zbirko začel novo poglavje kranjske in slovenske galerijske dejavnosti. Galerija Prešernovih nagrajencev je postala hiša umetnosti, saj nudi razstavne prostore razstavljavcem, predvsem pa se v njej srečujejo ljubitelji vrhunske slovenske umetnosti.

V času svojega delovanja je galerija pri mnogih razstavah sodelovala s številnimi slovenskimi galerijami, muzeji in kustosi, v zadnjih letih pa je tesnejše povezovanje tudi z Upravnim odborom Prešernovega sklada. Vseskozi pa ostaja dejstvo, da te galerije v taki obliki ne bi bilo, če ne bi bilo umetnikov, ki so bili (in so še) v stalno zbirko pripravljeni pokloniti svoja dela, ter Mestne občine Kranj, ki je prisluhnila vsem tistim, ki smo gradili galerijo in seveda obiskovalcem, ki so že zelo zgodaj prepoznali, da je ta galerija nekaj posebnega.

Večina nagrajenih umetnikov, ki sem jih nagovoril, da bi svoje delo podarili v stalno zbirko in s tem Prešernovemu mestu, je bila pripravljena to storiti. Danes galerija v stalni zbirki hrani 650 del, kar predstavlja dela okrog 70% vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada za likovno umetnost. V stalno zbirko galerije je bilo 96% likovnih del podarjenih, 4% pa odkupljenih. Zavidljiv podatek, ki potrjuje, da si je galerija s svojim delom ustvarila zaupanje pri umetnikih. Nekateri se v takem načinu graditve zbirke niso prepoznali, saj so mnenja, da bi se to moralo urediti z odkupi. Povsem upravičeno, hkrati pa vemo, da zbirke ne bi bilo, če se ne bi odločili za tak koncept, saj denarja za odkupe ni niti pri nacionalnih institucijah.

O pomenu zbirke Galerije Prešernovih nagrajencev podrobneje v pričujoči monografiji piše dr. Nadja Zgonik, sam pa bi izpostavil nekatere umetnike, ki so s svojimi donacijami bistveno prispevali k nastajanju stalne zbirke. Kot sem že omenil, je med prvimi galerijo in zbirko sprejel za svojo Vinko Tušek. Donacija ambienta Sprehod skozi sliko je začetek stalne zbirke. S prvo razstavo v Pavšlarjevi hiši je Tušek privabil številne Kranjčane in kolege umetnike iz vse Slovenije. Kasneje so tudi po njegovi zaslugi razstavljali njegovi prijatelji Dragica Čadež, Dušan Tršar in Tone Lapajne. Tuškov opus v zbirki je tudi eden najobsežnejših, pomemben del zapuščine sta galeriji darovala tudi njegova hči Eva in sin Marko. 

Pri pripravah razstav in zbiranju del za zbirko sem z mnogimi umetniki navezal prave prijateljske odnose. Posebno prijateljstvo se je spletlo z Vladimirjem Makucem, ki je v Kranju samostojno razstavljal trikrat, prvič je Kraševko predstavil že leta 1997 na razstavi Likovni umetniki za Prešernovo mesto. Makuc je bil med prvimi slikarji, ki mi je odprl vrata svojega ateljeja ter me ob najinih številnih srečanjih poučeval o slovenskem slikarstvu, tudi tistem izpred šestdesetih let. Njegov odnos do galerije se kaže tudi v umetnikovi donaciji, ki obsega okrog 43 del.

Na podoben način je galerijo »začutil« tudi Marjan Pogačnik. Tisti, ki so ga poznali, vedo, da je bil Pogačnik vase zaprt umetnik in da je le poredko vabil v svojo vilo na Teslovi 2 v Ljubljani. Ko sem ga obiskal leta 1999 in mu razložil, kakšno galerijo pripravljamo v Kranju, nam je za razstavo leta 2000 podaril grafiko z naslovom Brezizhodno. Kasneje sem bil večkrat gost v njegovi hiši, leta 2005 mi je njegova soproga Bogomila Avčin Pogačnik izročila 28 grafičnih odtisov z željo obeh, da z njimi pazljivo in odgovorno ravnam v »korist slovenskega naroda«. Pogačnika (Marjan in njegova soproga Bogomila) sta bila do nekaterih institucij nezaupljiva, precej ljubši so jima bili »zaljubljenci v umetnost«, kamor sta štela tudi mene. Dr. Milček Komelj je v obsežnem delu Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost podrobneje razgrnil umetnikov pogled na slovensko umetnost, v pričujoči monografiji pa dr. Komelj piše o Prešernovih nagradah in nagrajencih. Podarjena Pogačnikova dela smo predstavili tudi v Pavšlarjevi hiši v sodelovanju z Narodno galerijo in dr. Andrejem Smrekarjem.

Število umetnikov, ki želijo sodelovati z galerijo, se vsako leto povečuje. Nekaterim umetnikom z razstavami sledimo tudi pri njihovih obletnicah. Prvo tako praznovanje je bila 80. obletnica Franceta Slane leta 2006. Odprtje razstave smo zaradi izjemnega zanimanja pripravili kar na Glavnem trgu. Slana je v stalni zbirki zastopan s tremi akvareli, ki so nastali ob potresu v Skopju leta 1963 in zanj značilnim šopkom. S Slano je galerija sodelovala večkrat, nazadnje ga je predstavila na treh slovenskih gradovih (na Ljubljanskem gradu, v Gradu Slovenska Bistrica in na Loškem gradu). Največja razstava pa je bila ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Spacala leta 2007. Takrat smo se povezali s številnimi galerijami in muzeji po Sloveniji in v Italiji. Bogat grafični opus tega priznanega umetnika je stalni zbirki podaril Martin Spacal.

Od kiparjev je v zbirki galerije najbolj množično zastopan akademik Drago Tršar. Ob njegovem jubileju smo zanj v Kranju v letih 2009 in 2012 pripravili dve pregledni razstavi. Na prvi so bila predstavljena predvsem dela iz brona, na drugi pa iz žgane gline. Sedem njegovih skulptur je ostalo v Prešernovem mestu. Da so Prešernovi nagrajenci resnično vzeli galerijo za svojo, se lepo vidi tudi v bogatih donacijah Alenke Gerlovič, Karla Zelenka, Staneta Jagodiča, Valentina Omana, Bogdana Borčića, Andreja Jemca in še koga. 

Vendar zato nismo bili nič manj veseli in ponosni, kadar so nam razstavljavci po razstavi pustili »zgolj« posamično delo. Emerik Bernard je eden tistih umetnikov, ki se je za razstavo v Pavšlarjevi hiši pripravljal zelo natančno. Arhitektura prostorov ga je tako prevzela, da je moral skupaj z ženo Mileno Usenik večkrat pripotovati iz Logatca v Kranj, da je premeril vse prostore in niše, kamor je postavil svoja dela. Njegovo delo Zatočišče dvojnosti, ki je po razstavi ostalo v galeriji, je eno najbolj monumentalnih del v zbirki.

Pavšlarjeva hiša je hiša, ki hoče videti. Vsak prostor zahteva od razstavljavca intimen odnos, zato so nekateri potrebovali več let, preden so se odločili, kaj in kako bodo razstavljali v njenih sobanah, med njimi še posebej Andrej Jemec, Gustav Gnamuš, Lujo Vodopivec, Tugo Šušnik in Herman Gvardjančič.

Posebna popestritev galerije sta bila ilustratorja Milan Erič in Zvonko Čoh. V času njune razstave se je galerija spremenila v pravo instalacijo. Več kot teden dni sta postavljala svinčnike po sobah galerije in lepila ilustracije po stenah, da je na koncu vse izgledalo kot prava čarovnija. Skupaj z animiranim filmom Socializacija bika? sta navdušila mlade in malo manj mlade obiskovalce. Ta duh otroško čarobnega sta razstavili tudi Lila Prap in Marlenka Stupica. Lila Prap radovednega otroka, Marlenka Stupica pa je v odraslem gledalcu zbudila otroka s podobami iz Grimmovih in Andersenovih pravljic in ga za trenutek popeljala na počitnice domišljije. Nekaj razstav nam je uspelo pripraviti tudi skupaj z nagrajenci z drugih področij, npr. razstavi dveh umetnikov iz Trsta, Klavdija Palčiča in Miroslava Košute, ter slikarja Andreja Jemca in pesnika Nika Grafenauerja.

Razstave in stalna zbirka, ki je predstavljena v tej monografiji, so podobe umetnikov in njihovih del, zato je Galerija Prešernovih nagrajencev predvsem njihova zgodba, zgodba o umetnikih in njihovem čutenju sveta.

Želje, ki sem jih zapisal v katalogu leta 2000, da bo imela v prihodnosti stalna zbirka galerije nacionalni pomen in da bo hkrati ponos Prešernovega mesta, so se v veliki meri izpolnile.